Moji dekleti sta se včasih precej pogosto prepirali okrog igrač. Spomnim se, da včasih sploh nisem vedela, kaj naj naredim, njuno obnašanje me je jezilo in frustriralo. Poznavanje pozitivne vzgoje in starševstva mi je pomagalo razumeti otroško psihologijo in vzroke, zaradi katerih se otroci obnašajo tako kot se. Metode, ki sem se jih naučila mi pomagajo pri učenju otrok, kako deliti igrače, zato doma nimamo več veliko bojev in moje starševstvo je postalo bolj mirno in pozitivno.

V svojem dolgoletnem raziskovanju in učenju pozitivne vzgoje in starševstva sem pridobila veliko idej in preizkusila veliko metod, kako otrokom pomagati deliti stvari. Ni enega samega pravega načina, pač pa je v vsaki situaciji potrebno ugotoviti, kaj deluje in kaj bo privedlo do želenega rezultata.

Nekaj načinov, kako pomagati deliti igrače

Zelo rada berem knjige in težko si predstavljam, da bi moj partner prišel k meni in mi iztrgal knjigo iz rok, ker bi jo tudi sam želel pogledati ali brati. Ko se otroci prepirajo in smo v dvomih, kako ravnati, si lahko pomagamo tako, da sami sebi postavimo vprašanja o tem, kako bi se počutili, če bi se nekdo ob nas tako obnašal: Kako bi se počutili, če bi naš partner ugasnil film, ki ga gledamo na TV? Kako bi se počutili, če bi nam partner iztrgal knjigo iz rok, ker jo hoče imeti?

Tudi odrasli imamo rajši, da se nas ne zmoti, se nam na spoštljiv način vnaprej pove in se počaka na dogovor, kdaj deliti stvari, kot pa da se nam jezno ukaže in trga stvari iz rok. Način »počakati, da jaz končam z delom ali igro in nato drugi začne« odlično deluje pri odraslih in je prav tako primeren in učinkovit za otroke.

Dvojčka, brat Marko in sestrica Ana, stara 4 leta, se prepirata, ker se želita igrati z isto igračo. Pomembno je, da se starši prepira ne ustrašijo in otroka z mirnim glasom potolažijo: »Seveda se boš lahko tudi ti igrala s kamiončkom. Takoj ko se tvoj bratec neha igrati, se boš lahko tudi ti igrala. Marko, boš povedal Ani, ko se nehaš igrati s kamionom?« Na ta način se bo Marko potolažil in sprostil. Začutil bo varnost in možnost izbire, zato bo prej pripravljen na sodelovanje in delitev igrače.

Moji dekleti, stari 6 in 8 let, sedaj že zelo pogosto slišim, kako se sami dogovarjata o delitvi stvari: »Takoj, ko narišem risbico, ti lahko posodim moje vodene barvice« in druga ji odgovori: »Prav, povej mi, ko končaš z barvanjem.« Seveda je včasih za mlajše otroke čakanje na igračo lahko predolgo, zato otroci takrat potrebujejo starše, ki pokažejo, kako rešiti težavo. Nikar ne razmišljajmo namesto otrok, raje jih naučimo samostojno razmišljati, kako rešiti težavo.

Mama: »Marko in Ana, ali lahko najdeta kakšen drug način, kako si deliti igračo, ne da bi se jezila in se tepla? Ana, kaj še lahko narediš, da dobiš igračo?«

Ana: »Marku lahko v zameno ponudim svoj kamionček, ki mi ga je kupila teta Liza.«

S pomočjo vprašanj lahko starši otrokom pomagamo slišati drug drugega, se lažje zavedati posledic svojih odločitev in se dokopati do različnih rešitev, kako deliti igrače. Sčasoma otroci usvojijo bolj konstruktivne načine za reševanje medsebojnih konfliktov in pomoč staršev postane vedno manj potrebna.

Obstaja še več načinov, kako otroke učiti deliti stvari. Podrobneje jih bom obravnavala in opisovala v naslednjih delih.